Na
kratko:
Pravilni
izbor parametrov pri izdelavi ICC opisa za tiskalnik je
ključnega pomena tako za kvaliteto izpisa kot za porabo
barve.
Daljše:
Izdelava
ICC opisa za tiskalnik je v večini primerov sestavljena
iz linearizacije in dejanske izdelave ICC opisa.
Pri
linearizaciji je potrebno določiti t.i. TIL (total ink
limit - največji skupni barvni nanos) in omejitev barve
za vsak barvni kanal (CMYK). Nekateri programi omogočajo
tudi določitev razmerja med svetlo in temno barvo (Cyan
: Light Cyan, Magenta : Light Magenta, Black : Light
Black).

Primer - omejitev črne na 90%, skupnega barvnega
nanosa pa na 360% v programu Heidelberg PrintOpen.
Teoretično
je pri šest-barvnem tiskalniku največji skupni barvni
nanos 600% (vsake barve po 100%), vendar ni medija, na
katerega bi lahko tiskali s takim nanosom! Dejansko je
skupni nanos zelo povezan s programom, s katerim izpisujete,
barvami in papirjem. TIL vrednost nam pove, kakšna je
največja količina barve, ki jo medij še lahko sprejme
- ali drugače: nobena CMYK kombinacija nima večjega seštevka
od te vrednosti. V večini primerov se ta številka giblje
med 150 in 250.
Omejitev
po barvnem kanalu je predpogoj za pravilen izpis barvne
karte za izdelavo ICC opisa. Poenostavljeno povedano
gre za procent, kjer izpis doseže polno pokritost in
v izpisu ni razlike, če izpisujemo z večjo vrednostjo.
Vrednosti so praviloma od 60 do 100%, v nekaterih primerih
tudi pod 60%.

V tem primeru je magenta od 76% do 100% enaka,
zato omejimo ta kanal na 76%
Izbira
razmerja med svetlo in temno barvo ne privede do povečanja
barvnega obsega, temveč samo do gladkosti izpisa v svetlih
tonih in do spremembe cene izpisa. Človeško oko lažje
loči temne in redko posejane barvne pike, kot svetle
in gosto posejane. Zato so že pred leti proizvajalci
ink-jet tiskalnikov začeli uporabljati svetle odtenke.
Če poenostavimo in si prestavljamo, da sta svetla in
temna barva v razmerju 1:2, potem nam je jasno, da je
odtenek neke barve (recimo 20% C) možno izpisati samo
z temno barvo (20% C), samo svetlo barvo (40% Lc) ali
z neko kombinacijo obeh barv (npr. 10% C in 20% Lc).

Raster lažje opazimo, če je barva temna.
Po
uspešno narejeni linearizaciji tiskalnika izpišemo barvno
karto, jo izmerimo in na osnovi meritve naredimo ICC
opis. Pri sami izdelavi ICC opisa imamo na voljo precej
parametrov, od katerih na končno porabo barve pri tiskanju
vpliva predvsem način generacije črne. Teoretično bi
za tiskanje lahko uporabljali samo CMY barve, saj bi
lahko črno dobili kot seštevek teh barv. Praktično to
ne gre, saj nam da ta seštevek neko temno rjavo barvo.
Zato (in zaradi TIL-a) je potrebno uporabiti določen
matematični model za zamenjavo CMY barv in ustrezno nadomeščanje
s črno (K) barvo. Poznamo dva glavna matematična modela
- GCR in UCR. Pri obeh je tudi precej parametrov, najbolj
je pomemben tisti, ki določa začetek črne barve. Če uporabimo
več črne barve pri temnih tonih, bo barve na izpisu manj,
a črne točke so bolj vidne in izpis bo bolj zrnat.
Različni
načini generacije črne v programu GretagMacbeth ProfileMaker:

GCR - ta način je zelo primeren za izdelavo plakatov,
ki jih bomo gledali
od daleč, saj je razmerje med ceno izpisa in kvaliteto je zelo dobro.

UCR se ponavadi uporablja pri izdelavi preiskusnih
odtisov in fotografij.

MaxK (čimveč črne) - je bolj za primer. V praksi
se skoraj ne uporablja,
ker je izpis zelo zrnat, pa tudi barvna točnost je komaj sprejemljiva.

NoK (brez črne) - je drugi mejni primer. Tudi tega
v praksi ni, saj je
reprodukcija v temnih tonih slaba.
Konkretno:
Po
ISO standardu za ofset tisk je nevtralna siva sestavljena
kot naslednja CMYK vrednost: 50,40,40,0. Recimo, da jo
lahko izpišemo prav s temi vrednostmi tudi na tiskalniku.
V tem primeru je seštevek 130%. Isto sivo lahko izpišemo
tudi samo s črno - ekvivalent bi bil 61% črne. Če bi upoštevali
prejšnjo predpostavko, da je razmerje med svetlo in temno
barvo 1:2, pa lahko tako sivo na ink-jet tiskalniku izpišemo
tudi kot CcMmYK = 10, 80, 10, 60, 40, 0. Če seštejemo te
vrednosti, dobimo 200%. Tako lahko isto sivo izpišemo z
61%, 130% ali 200% nanosom barve na papir. In za neko večjo
površino porabimo 61 ml, 130 ml ali 200 ml barve. Več kot
očitno je, da ne gre za razmerje +/-10%, temveč za razmerje
večje od 1:3, kar sploh ni zanemarljivo. Še denarno - pri
večjih tiskalnikih je 1 ml barve približno 0,4 EUR. Torej
v prejšnjem primeru govorimo o ceni izpisa 24 EUR ali 80
EUR - za isto površino iste (sive) barve!

Ne
pozabite:
Preveč
barve na izpisu je nadležno tudi zaradi daljšega časa sušenja.
Več je tudi možnosti za zlepljanje izpisov in za napake
pri dodelavi - npr. pri plastificiranju.
|