Na
kratko:
Nobena barva ni obstojna!
Pigmentne barve so obstojnejše od dye barv.
Obstojnost je odvisna od barve in od medija, na katerega se barva nanaša.
Objavljene številke o obstojnosti so primerjalne, ne absolutne!
Daljše:
Naj najprej še enkrat ponovimo: Nobena barva ni obstojna! Vse barve zbledijo!
Prej ali slej! Če ne verjamete, vprašajte ličarja, če lahko uporabi originalno
barvo na pol leta starem avtomobilu, ali je potrebna barvna korekcija.
S širjenjem tiskalnikov za fotografske izpise se je začelo na veliko pisati
in govoriti tudi o obstojnosti. Pojavljajo se številke, ki so dostikrat
neverjetno visoke. Za razumevanje teh številk je potrebno določeno predznanje.
Močna
UV svetloba lahko hitro spremeni barve Na
obstojnost izpisa vpliva veliko parametrov. UV svetloba,
zrak in predvsem dodatki v zraku (onesnaženost), vlažnost,
tip barve, papir,... so samo nekateri. V internih poročilih
različnih proizvajalcev medijev in barv in vsem je skupna
ugotovitev, da realne absolutne števile ni možno zapisati.
Pri UV svetlobi je najlažja primerjava s človeško kožo.
Tudi pri kremah za sončenje objavljajo faktorje in ne
minut! Primerjajte količino UV svetlobe na Kaninu sončnega
majskega dne ali v megleni Ljubljani - lahko na isti
dan. Prav tako je neprimerno primerjati atmosfero v Riu
ali Atenah z (recimo) Koprom. Absolutne številke torej
lahko takoj pozabimo.
In
vendar nas zanima, katera kombinacija je bolj in katera
manj obstojna. Zato so že pred časom definirali ANSI
in ISO standarde, ki določajo pogoje, v katerih se izvajajo
pospešeni testi. Tako lahko dobimo primerljive rezultate.
Precej proizvajalcev tiskalnikov, barv in papirja se glede obstojnosti sklicuje
na rezultate ameriškega podjetja Wilhelm
Imaging Research. Henry Wilhelm in Carol Brower Wilhelm se s to problematiko
ukvarjata že od leta 1970. Začela sta z raziskovanjem staranja fotografij in
filmov, v zadnjih letih pa sta vodilna na področju raziskovanja obstojnosti digitalnih
izpisov. Podjetje sodeluje tudi z velikimi imeni, kot so Muzej moderne umetnosti
in Corbis. Slednjim so svetovali ureditev skladišča za 65 milijonov fotografij,
ki jih hranijo pri temperaturi -20°C. Na njihovi strani lahko brezplačno pogledate
rezultate različnih testov.
Poleg standardiziranih testov po ISO in ANSI standardu opravljajo tudi določene
teste, ki še niso standardizirani, a se je z leti pokazalo, da so pri oceni staranja
pomembni. Rezultati so izraženi v letih, kar je nekoliko zavajajoče. Prvi standard
ANSI PH1.42 je že iz leta 1969. Že takrat je bila potreba po oceni življenjske
dobe fotografij. Pohitreni test so opravljali z 5.4klux ksenon žarnico. Teste
so opravljali pri 90% vlagi (za simulacijo tropskih pogojev), 70% vlagi (za simulacijo
običajnih pogojev) in pri manj kot 5% vlagi za raziskavo učinka toplote žarnice.
Večji napredek je bil leta 1990, ko so po dvanajstih letih dela napisali nov
standard za preverjanje staranja, a tudi tokrat so bili definirani le pogoji
poteka testa. Meje sprejemljivosti niso bile določene. Z malimi spremembami je
ISO sprejel ta ANSI standard leta 1993. Trenutno je v veljavi ISO
18909 iz leta 2006.
Pri Wilhelmovih podatkih je pomembno, da se je že od začetka testiranj precej
posvetil tudi meji sprejemljivosti sprememb. Tako je bilo to najprej definirano
z denzitometrično spremembo, v zadnjem času pa z kolorimetrično spremembo. Tako
so rezultati primerljivi, a na žalost izraženi v letih. Prav ta leta so problem,
ker se dostikrat interpretirajo napačno. Boljša enota bi bil nek 'faktor', saj
gre dejansko za medsebojno primerljiv podatek. Recimo, da je za določeno kombinacijo
papirja in barve objavljena številka 50 let, za drugo pa 150 let. Iz tega lahko
sklepamo le to, da je druga kombinacija 3x bolj obstojna od prve. Koliko pa bo
to dejanskih let, je odvisno od okolja. Ne gre pozabiti, da je v določenih okoljih
bolj problematična kislina (recimo Atene ali Rio) in ne toliko UV in toplota.
Wilhelmove raziskave so zanimive predvsem zato, ker so testni narejeni s primerljivo
metodo in nam zato povedo dosti prav v medsebojni primerjavi, ne pa absolutno.
Zanimive so tudi primerjave
različnih tehnik izpisa, kjer lahko najdemo tudi foto postopke:
- inkjet tiskalniki s pigmentnimi barvami - praviloma več kot 100 let,
- foto postopek - od 17 do 40 let,
- dyesub tiskalniki (na folije) - od 6 do 26 let,
- inkjet tiskalniki z dye barve - od 4 mesece do 96 let,
- Xerografski postopek (laserski tiskalnik) - 23 let.
Več informacij na internetu (povezave
se odprejo v novem oknu):
www.wilhelm-research.com -
uradna stran proizvajalca
(objavljeno 17.01.2005 in dopolnjeno 23.10.2007)
|
