Koliko stane izpisana stran na tiskalniku Xerox 7760?
Zbrali smo nekaj realnih podatkov in jih statistično obdelali.

Koliko stane izpisana stran?
Z barvnim nadzorom so izpisi ne le barvno pravilni, temveč tudi cenejši. V članku boste našli konkretne podatke za konkretno stran.

Kako smo s tiskalniki natisnili 3.500 vabil
Čas, stroški in vse kar sodi zraven.

Kako z ICC opisom vplivamo na porabo barve?
Pravilni izbor parametrov pri izdelavi ICC opisa za tiskalnik je ključnega pomena tako za kvaliteto izpisa, kot za porabo barve.

Nadzor nad barvami
Nekaj osnov barvnega nadzora - kako izdelamo ICC opis za vhodne enote, monitorje in izhodne enote.

Kalibracija dveh monitorjev
V nekaterih operacijskih sistemih lahko naletimo na probleme, ko želimo imeti dva kalibrirana monitorja na enem računalniku.

Kako barvi poiskati najbližji CMYK ali Pantone?
Imate neznano barvo (ki si jo je zaželela stranka) in 15 sekund časa ... ali vam bo uspelo?

Avtomatična konverzija barv na osnovi ICC opisa
Iz enega barvnega prostora v drugega - brez truda.

Problemi pri izdelavi ICC opisov za čitalnik
Še dobro, da je čitalnikov vsak dan manj

Kakšne barve so v inkjet tiskalnikih?
V inkjet tiskalnikih najdemo dye, pigmentne, UV, solventne, reaktivne ali sublimacijske barve.

V čem so novi EPSON tiskalniki boljši od starih?
Ali se splača kupiti nov tiskalnik? Kaj boste pridobili?

Preverjanje šob inkjet tiskalnika
Pravilno delovanje vseh šob je predpogoj za točne barve in tehnično neoporečen izpis ink-jet tiskalnika.

Obstojnost izpisov
Nobena barva ni obstojna, so le bolj ali manj obstojne kombinacije.

Kako pogosto moramo kalibrirati tiskalnik?
Večno vprašanje večine uporabnikov.

Barvni geslovnik
V reviji Grafičar je bil objavljen strokovni prevod X-Rite-ove knjižice o barvah. Na naši strani pa si lahko pojasnite pojme s pomočjo geslovnika.

Kako do večjega zaupanja v preiskusni odtis?
Kaj vse mora biti na odtisu, da vemo, v kaj gledamo?

Simulacija spot barv
V programih XF 4.1 lahko zelo dobro simulirate spot barve. A vendarle je potrebno paziti na nekatere manj znane probleme.

HT, CT ali RGB?
V programih XF in eXpress lahko izbirate med različnimi tipi rastriranja - Halftone (HT), Contone (CT) in RGB.

Primerjava produkcijskih RIPov
Primerjava najbolj znanih produkcijskih RIPov.

V nadaljevanju strani:
- Vhodne enote
- Monitorji
- Izhodne naprave
- Zakaj potrebujemo barvni nadzor

Dobiti željene barve na papirju je želja vsakega fotografa, oblikovalca ali tiskarja, ne glede na tehnologijo, ki jo uporablja. Včasih bi radi čim bolj verodostojno reproducirali barve, včasih jih želimo spremeniti, a vedno želimo imeti kontrolo nad njimi. Pomembno je, da nam barvni nadzor ne omogoča le hitrejšega in boljšega dela, temveč zmanjšuje stroške (material, čas), ki nastanejo pri napakah. Tako je lahko naše delo tudi cenovno bolj konkurenčno.

Nekatere slike so bolj, druge pa manj občutljive za barvne napake.
Za levo težko rečemo, kakšna je 'prava' barva, za uro na desni
pa vemo, da mora biti nevtralno siva.

Moderni operacijski sistemi, tako Microsoft Windows kot Apple OS, nam nudijo osnovo za barvni nadzor. Ideja je v osnovi zelo enostavna. Naprave, s katerimi delamo pri zajemu in obdelavi slik, imajo različne barvne zmogljivosti (obseg barv, ki jih lahko zaznajo, prikažejo oziroma reproducirajo) in določene napake (barve so presvetle, pretemne, ali imajo kako drugo barvno pomanjkljivost - npr. vse barve imajo preveč modre). Te napake lahko zmanjšamo s kalibracijo (nastavitvijo) naprave in jih opišemo z barvnim opisom. To velja tako za digitalne fotoaparate, čitalnike in monitorje, kot za izhodne naprave, kot so tiskalniki ali digitalni foto-laboratoriji. Te barvne opise potem vstavimo bodisi v operacijski sistem ali v aplikacijo, v kateri obdelujemo slike. Tako program dobi informacijo o barvnih zmožnostih in napakah, ki jih imajo naše naprave in lahko napake popravi in predvidi.

Poleg znanja, kam vstaviti barvne opise, je glavni problem v željeni točnosti teh opisov. Tako lahko uporabljamo t.i. generične opise ali pa naredimo opise točno za naše naprave. Razlika je približno taka, kot če gremo kupiti obleko v trgovino ali pa nam jo naredi krojač po meri. Za tiste, ki so bolj standardno grajeni, je razlika manjša, za ostale večja. Vsekakor pa je izdelava obleke po meri dražja, pa tudi zahteve, pričakovanja in finančne možnosti vsakega kupca niso iste. Poglejmo, kako posamezne enote nastavimo, kako za njih izdelamo barvni opis in kje ga uporabimo.

Vhodne enote
Enote za zajem slike (čitalnike, fotoaparate, ...) je potrebno najprej nastaviti. Ker gre za močno različne naprave, je na tem mestu nemogoče povedati kakršenkoli splošen recept. Lahko pa navedemo nekaj primerov, ki bodo pojasnili idejo. Pri fotoaparatih je, recimo, pomembna nastavitev temperature svetlobe. Seveda je to neprimerno lažje v kontroliranih studijskih pogojih, kot zunaj. Pri čitalniku je kar nekaj stvari, ki jih uporabniki radi pozabijo: čistoča stekla pri ploskih čitalnikih, čistoča CCD tipala, nastavitev parametrov ostrine, izklop avtomatike barvnega popravljanja, ipd.

Ko smo napravo ustrezno nastavili, lahko naredimo barvni opis. Za to potrebujemo barvno karto z znanimi barvnimi vrednostmi in program, ki iz primerjav med prebranimi in pričakovanimi vrednostmi naredi barvni opis. Za čitalnik obstajajo prosojne in neprosojne barvne karte različnih proizvajalcev. Tarče za digitalne fotoaparate so, seveda, le v neprosojnih izvedbah.

Tipična barvna karta za izdelavo ICC opisa za čitalnik.

Potrebno je redno preverjati stanje in ob ugotovitvi odstopanja, ki je lahko posledica staranja (npr. CCD tipala in luči v čitalniku) ali spremembe pogojev (npr. nove luči v foto-studiu), narediti nov barvni opis. Ker je postopek enostaven in preprost, lahko to delamo redno.

Barvni opis vhodne enote lahko vstavimo v program za branje slik, njihovo obdelavo (npr. Adobe Photoshop) ali neposredno v specializirane programe za barvno korektne izpise (npr. EFI Colorproof).

Monitorji
Pri popravljanju sliko seveda gledamo na monitorju. Tako je barvna točnost monitorja ključnega pomena za zmanjšanje napak v nadaljnem procesu.

Pri monitorju je zelo pomembno, kam v prostoru ga postavimo. Na zaslon ne sme padati direktna sončna svetloba, zato je najbolje, da ga zaščitimo z senčnikom. Optimalni pogoji so opisani celo v ISO standardu. Prostor in pohištvo mora biti čimbolj barvno nevtralno, pa tudi prav kričeči plakati motijo.

Uporabo monitorja bi lahko razdelili na dva glavna načina - ko imamo pred seboj predlogo in ko te predloge nimamo. Če imamo pred seboj predlogo (fotografijo, diapozitiv, tiskovino, ipd), potem potrebujemo kontrolirano luč, pod katero jo bomo gledali, ko bomo primerjali sliko na monitorju z originalom. Parametri kontrolirane luči so tudi parametri za nastavitev monitorja. Ob določeni barvni svetlobi (ISO standard določa 5000 Kelvinov) mora imeti luč tudi regulator jakosti svetlobe. Brez tega ne moremo nastaviti jakosti glede na monitor ter nas ta razlika lahko zavede ali pa vsaj oteži delo.

Na monitorju najprej nastavimo geometrijo (robove, konvergenco, moire, ipd.) ter željeno temperaturo beline. Potem naj dela vsaj eno uro, da se ogreje na delovno temperaturo. Pred izdelavo barvnega opisa je potrebno nastaviti še kontrast in svetilnost, tako da pravilno vidimo tako svetle kot temne tone. S tem je monitor pripravljen za izdelavo barvnega opisa. Za izdelavo potrebujemo napravo in program, ki je v večini primerov napravi priložen. Postopek je silno enostaven, saj uporabniku v večini primerov ni potrebno narediti ničesar, razen ga sprožiti. Napravo za merjenje barve naslonimo na monitor, program pa potem menja barvne odtenke pod napravo, ki te samodejno meri. Iz primerjav med pričakovano in dobljeno barvo program naredi barvni opis.

Eye-One Display daje odlične rezultate in je zelo enostaven za uporabo.	Eye-One Display in nekateri modeli Eye-One Pro lahko merijo tudi ambientno svetlobo.

Za monitorje velja, da je potrebno (zaradi neenakomernega staranja posameznih RGB komponent slike), redno izdelovati barvne opise, po splošnem navodilu vsaj na vsakih 200 delovnih ur monitorja. Na srečo je postopek skoraj v celoti avtomatiziran in nam ne vzame več kot 2 minuti časa.

Barvne opise za monitorje ponavadi vstavimo na posebno mesto v operacijskem sistemu. Tam ga potem najdejo specializirani programi za obdelavo slik (npr. Adobe Photoshop) in ga upoštevajo pri prikazu slik na monitorju.

Izhodne naprave
Nastavitev je zopet poglavje zase za vsako napravo, zato le primer. Pri kapljičnih tiskalnikih je potrebno preveriti in nastaviti točnost dvosmernega tiskanja, poravnati izpis vseh glav, preveriti točnost vseh šob, ipd. Precej nastavitev izhodnih naprav sodi med servisne posege, zato sta potrebna previdnost in znanje.

Eye-One Pro je najbolj razširjen inštrument za izdelavo barvnih opisov za izhodne enote.

Pred izdelavo barvnega opisa je zaželjeno, da izhodno napravo še lineariziramo. To pomeni, da imamo izhodni CMYK ali RGB klin čimbolj linearen. Tako bomo imeli lažje delo pri izdelavi barvnega opisa.

Ko je naprava nastavljena, lahko izdelamo barvni opis. Pri izhodnih napravah je pomembno, da se barvni opis naredi za vsako kombinacijo barv, papirja in izhodnih parametrov posebej. Prva dva (barva in papir) sta verjetno vsem jasna, le malo ljudi pa ve, da se s parametri tiskanja (ločljivost, tip rastra, število prehodov, eno ali dvosmerno tiskanja) spremeni tudi barva na izhodu. Navedeno ne velja le za tiskalnike, saj podobno velja tudi pri drugih napravah. Kot primer naj navedem osvetljevalne enote v repro studijih. Te je potrebno nastaviti ne le za vsak tip filma, temveč tudi za vsako ločljivost in tip rastra posebej.

Izdelava barvnih opisov za izhodne naprave je najtežji postopek od dosedaj opisanih. Zahteva precej znanja in relativno drago opremo. Zato svetujemo, da se izdelava teh opisov prepusti strokovnjakom. Na srečo je stabilnost izhodnih enot zelo velika. Tako je za kapljične tiskalnike s piezo glavami (Epson, Roland, Mutoh, ...) potrebno izdelati barvne opise le ob nakupu ali po večjem servisnem posegu (npr. menjavi glav). Pri tiskalnikih, ki uporabljajo termalne glave (HP, Canon, Encad), pa je potrebno ob menjavi glav preveriti, koliko se nove glave razlikujejo od starih. Zahtevni uporabniki, ki bi radi iz svoje izhodne enote iztisnili čimveč, se boste odločili za nakup lastne opreme. Investicija se bo hitro povrnila, saj ne boste odvisni od dobavitelja potrošnega materiala, pa tudi z novimi materiali, ki dnevno prihajajo na trg, boste lahko hitro dobili željene rezultate.

Barvne opise za izhodne naprave lahko uporabimo pri izdelavi barvnih izvlečkov, pri simulaciji prikaza barv na monitorju (t.i. soft-proof), ali v posebnih programih za barvno pravilne izpise. Lahko pa jih tudi vstavimo v gonilnike za izhodne naprave.

Zakaj potrebujemo barvni nadzor?
Digitalni fotoaparati si jemljejo vse večji tržni delež, tako da je vse več fotografij zajetih v digitalni obliki. Po drugi strani pa se zaradi nadaljne uporabe (na primer v pripravi za tisk) tudi klasično posnete fotografije zelo pogosto spreminjajo v digitalni zapis. Digitalni zapis sodi na računalnik, ki postaja pogosto orodje fotografov za nadaljno obdelavo fotografij. Tu pa postanejo barve ključnega pomena, saj se brez barvnega nadzora tisto, kar vidimo na ekranu in končni izdelek (pa naj bo to fotografija, izpisana na tiskalniku, narejena v digitalnem fotolaboratoriju ali odtisnjena na tiskovini) močno razlikujeta. Svojo kreativnost in avtorsko noto fotograf in oblikovalec lahko izrazita le, če barve niso prepuščene naključju.


(Prvič objavljeno v prvi števili e-fotografije - Julij/Avgust 2002)